Zadnji naj ugasne luč

Pred petimi leti, ko sem bila še študentka medicine, sem v prometni nesreči utrpela hude poškodbe. Rešilec me je pripeljal v urgentni blok za politravmo, okrog mene se je nemudoma znašla ogromna ekipa zdravnikov in medicinskih sester, ki so me stabilizirali in ugotovili, da nemudoma potrebujem operacijo, druga je sledila čez nekaj dni. Sledilo je dolgotrajno okrevanje, a k sreči brez resnih trajnih posledic. Celotni ekipi in slovenskemu zdravstvenemu sistemu sem še danes hvaležna do neba.

Pred nekaj dnevi sem srečala kirurga, ki me je tiste noči operiral. Povedal mi je, da zelo verjetno odhaja iz UKC. Kaplja čez rob so bile nedavne novice, da bodo zdravnikom, zaposlenim v javnih zavodih, prepovedali delo privat. S posegi, ki so rutinski in preprosti, privat mesečno zasluži dvakrat toliko kot v UKC skupaj z dežurstvi. V UKC je vztrajal iz čistega altruizma ter želje po strokovnem napredovanju ob težki kirurgiji, je povedal. Večkrat za ceno lastnega zdravja ter družinskih odnosov. Vendar ob nespodbudnih okoliščinah v UKC več ne vidi prihodnosti in smisla. Po mnogih letih se je odločil, da na prvo mesto postavi sebe.

Kakšna škoda za paciente, če bo ta visoko usposobljeni kirurg pregnan iz terciarne ustanove, kjer operira najtežje bolnike. Tega v privat sektorju ne bo počel, tam se ukvarja z manjšimi posegi.
Če v tisti noči pred petimi leti v UKC ne bi bilo strokovne ekipe, ki je poskrbela zame po hudi prometni nesreči, bi bilo dandanes moje življenje zelo drugačno. Zelo me skrbi, kakšna je prihodnost oskrbe najtežjih pacientov v slovenskem zdravstvenem sistemu. Najbolj zahtevna medicina lahko obstane in se razvija samo znotraj državnih bolnišnic. Če v njih ne bo usposobljenih strokovnjakov, zdravstvena oskrba najtežjih bolnikov ne bo več primerljiva z razvitimi državami. V praksi to žal pomeni tudi nepotrebne smrti, trajne posledice, ki vplivajo na kvaliteto življenja, zmožnost za delo, itd.

Kdo se tako igra s prihodnostjo naše zdravstvene oskrbe?