Vprašanje je, ali si ljudje želijo takšnega zdravnika ー utrujenega, nagnjenega k napakam in vedno manj na tekočem z aktualnim znanjem?

Mladi zdravniki bi radi javni zdravstveni sistem, ki bo dober za paciente in vzdržen za zdravnike in druge zdravstvene delavce.

Zadnje tedne smo soočeni z burnim dogajanjem v zvezi z zdravniškimi plačami in odnosom politike, medijev in družbe do zdravnikov. Iz komentarjev drugih se včasih zdi, da smo zdravniki hudi zaslužkarji, ki bi radi le več denarja, brez posluha za kogarkoli drugega. Ob komentarju nekega spletnega komentatorja bi me postalo skoraj sram, da sem zdravnik. Pa na srečo ni tako.

Večina zdravnikov se je namreč za ta poklic odločila zaradi drugih razlogov in ne denarja. Sam sem se odločil za študij medicine zaradi radovednosti, kaj se v človeku dogaja, kako potekajo kemijski in drugi mehanizmi, ko je vse v redu, in kaj se zgodi, ko človek zboli. Poleg tega sem menil, da je lepo, če lahko pomagam drugim. Če bi hotel veliko zaslužiti, bi se odločil za drug poklic. Ko sem bil na primer prvič skupaj z ekipo na uspešni reanimaciji in je človek preživel, sem imel občutek, da sem na pravem mestu, da izpolnjujem svoje poslanstvo, in tudi za trenutek nisem pomislil na denar.

Kljub vsemu temu pa sem skoraj vsak dan nezadovoljen s sistemom, v katerem delam. Samo delo s pacienti me osrečuje, sistem pa me na dolgi rok vodi v obup in izgorelost. Med epidemijo so slabosti sistema postale še bolj izražene. Zaradi dogodkov v zadnjih tednih bi rad pojasnil, v čem je težava, saj se zdi, da tega skoraj nihče ne razume. Ker izhajam s primarne ravni, se bom osredotočil na to.

Družinski zdravnik, ki dela za polni delovni čas, naj bi imel po strokovnih dognanjih za varno in strokovno delo lahko opredeljenih pacientov za največ 1500 količnikov. Glede na starost prinese pacient določeno število količnikov. Mladi na primer okrog 0,8, stari pa okrog 3 količnike. V trenutnih razmerah mora imeti zdravnik minimalno približno 1950 količnikov. Veliko zdravnikov ima registriranih pacientov za 2400 količnikov in več (torej tudi dvakrat toliko, kot bi jih lahko imeli, da bi še varno delali). Poleg tega morajo zdravniki opravljati dežurstva, dvojne ali trojne ambulante in v zadnjih dveh letih še ambulante za COVID. Še dodatno se mora vsak zdravnik, ki želi dobro delati, redno izobraževati. V medicini se namreč vsako leto napiše na tisoče novih člankov. Seveda vseh ne preberemo, vendar to pomeni, da pride vsako leto do nekaj odkritij, za katera bi moral izvedeti tudi zdravnik, ki dela v praksi. Lep primer tega je bila epidemija, ko je moral zdravnik vse čas osvajati nova znanja o samem virusu, klinični sliki, zdravljenju, protokolih ob okužbi in še čem.

Vsak zdravnik, ki je polno zaposlen v družinski ambulanti, mora torej vsak dan obravnavati več pacientov, kot bi bilo varno. Tu ne smete mešati obsega dela zdravnika z dostopnostjo zdravnika. Delovni dan se namreč začne ob pol sedmih ali sedmih in lahko traja tudi do petih popoldne. V tem času zdravnik pregleduje izvide, kliče paciente, odgovarja na elektronsko pošto, pregleduje paciente, piše napotnice, recepte (tudi tiste, naročene po elektronski pošti), predstavitve invalidski komisiji, imenovanemu zdravniku, se posvetuje z drugimi specialisti, pregleduje zaključke obravnav referenčne sestre in ustrezno ukrepa, opravlja hišne obiske in še kaj. Če se zdravnik ali sestra ne javita na telefon, ne pomeni, da nič ne delata, pač pa da sta okupirana z drugimi zadolžitvami in se fizično ne moreta javiti. Včasih se zgodi, da zdravnik na mail, ki ne zahteva takojšnje pozornosti, zaradi prezasedenosti odgovori šele čez teden dni. To seveda spravlja ljudi v slabo voljo. Velikokrat se jezijo tudi nad čakanjem na specialiste druge specialnosti ali pa da se jim le-ti niso dovolj posvetili, vendar za njih velja isto. Zaradi prevelikega obsega dela tega preprosto ne morejo.

Nadalje mora družinski zdravnik po zaključeni ambulanti še v ambulanto za COVID ali dežurno službo. To se seveda ne zgodi vsak dan, vendar pa vsaj nekajkrat na mesec. Kako naj si tak človek potem odpočije, najde čas za družino, delo doma ali prijatelje? Kaj šele za študij novih dognanj.

Tak zdravnik postaja vse bolj zagrenjen, apatičen, lahko tudi nepazljiv pri svojem delu, poleg vsega pa začne še zaostajati za najnovejšimi dognanji.

Verjetno to začutijo tudi pacienti, ki pa stanja ne razumejo in mislijo, da so zdravniki ošabni in jih obravnavajo površno. V večini primerov to ni res, le stanje je takšno, da smo le ljudje in nekateri ne morejo drugače oziroma ne zmorejo več.

Vprašanje za ljudi je, ali si želijo takšnega zdravnika ー utrujenega, nagnjenega k napakam in vedno manj na tekočem z aktualnim znanjem. Če je odgovor ne, potem je prav, da najprej pristopijo k zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem z nekaj več potrpljenja in podprejo tiste spremembe, ki nam prinašajo olajšanje in ki nas tudi primerno nagradijo za vložen trud.

Luka Velej, dr. med., spec. druž. med.