Pismo mladega specialista iz UKC Ljubljana – Zdravniško poslanstvo je prisotno in močno

V medijih vsak dan spremljamo prispevke o odhodu zdravnikov, zapiranju zdravstvenih ustanov, (neuspešnem) iskanju tujih zdravnikov, o izgorelosti zdravnikov in podobno. Zasledim tudi članek Sare Volčič z naslovom »Kam se je izgubilo tako zelo opevano zdravniško poslanstvo?«, ki v prvem delu predstavi osebno izkušnjo pacientke, v drugem pa naslavlja delo zdravnika v Sloveniji. Medtem ko je prvi del napisan korektno, lahko glede drugega dela povem, da se z vsakim takim prispevkom le še poglablja kriza zdravstvenega sistema. In zato vam pišem – ker še večje krize zdravstva ne smemo dopustiti!

Pred leti v dežurni službi obravnavam pacienta, razburjenega zaradi pogovora, ki je potekal v čakalnici. Podučil me je, da se vsak Slovenec rodi z znanjem treh stvari: politike, medicine in »fuzbala«. Moram priznati, da me je v tisti pozni nočni uri lepo nasmejal. Ob tem nauku sem se spomnil prenekaterih debat s prijatelji med spremljanjem naše nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu leta 2010. Pomembno je razumeti, da noben od nas nikoli ni treniral nogometa in smo po vseh kriterijih ustrezali »kavč selektorjem«. Po pogovoru z gospodom sem se zamislil; ali smo si res predstavljali, da imamo več znanja kot selektor slovenske reprezentance, ali več izkušenj kot njen štab? Mislim, da naše bistroumnosti ne bi pripomogle k napredovanju slovenskega nogometa in je res najbolje, da so ostale za našo mizo. Sem pa še danes hvaležen vsem nogometašem tiste generacije, da so nam popestrili poletne dni ter dvignili narodno zavednost.

Ko se odvijajo veliki športni dogodki, znamo kot narod odlično »dihati kot eno«, k čemur pripomorejo naši izjemni športniki. Ko Pogi ali Rogla dobro obračata pedala, Luka in Gogi zadevata, ko Janja prepleza nemogoče – to so posebni občutki in sam jih izredno cenim, saj kar čutim poskok utripa in pretakanje krvi po žilah. Čutim izredno spoštovanje do športnika, ki je vložil ogromno truda in preko številnih odrekanj prišel do vrha, čutim iskreno veselje, saj je nagrajen za vloženo energijo, čutim izjemen ponos, da sem njegov sodržavljan. Po vseh teh čustvih pa se mi vedno prikrade tudi vprašanje, kako lahko jaz na svoji karierni poti »nagradim« sodržavljane? Na srečo se v našem poklicu vsak dan ponudi priložnost, da sklenem tokokrog dobre energije. Vendar to ni edini poklic, s katerim bi lahko vzdrževal tokokrog dobre energije. Poslanstvo ni samo stvar zdravništva, poslanstvo je del vsake karierne poti. To je tisti neznani faktor, ki te pritegne, da izbereš svoj poklic. Vsak je po svoje zahteven in prinaša svojstvene izzive, a kariernih poti drugih posameznikov ne morem komentirati, saj imam premalo znanja, izkušenj in uvida, da bi si lahko ustvaril pravilno sliko. Lahko pa vam kaj povem o  poti zdravnika, po kateri hodim že 10 let.

Povabim vas, da preidemo s športne analogije k resni svetovni težavi in sicer rusko-ukrajinski vojni. V trenutnem stanju in ob dejstvu, da je Slovenija od grozot oddaljena le z eno vmesno državo, Madžarsko, je uporaba analogij in prispodob bolnice Franje v prispevku skrajno neokusna. Partizanska bolnica Franja je edinstven spomenik človečnosti, tovarištva in solidarnosti iz druge svetovne vojne. Učni program medicinske fakultete zajema tudi vojno medicino in lahko vam povem, da je ta povsem drugačna od običajne, sodobne medicine. Pacietom ne želim takšne obravnave, predvsem pa ne želim nobenemu človeku življenja v okoliščinah, ki bi privedle do potreb zasilnih bolnišnic v vojnih stanjih.

V Sloveniji gojimo moderno medicino, ki je v stiku s svetovno medicino in ne želim niti pomisliti, kake razsežnosti bi imelo nadaljnje nižanje kvalitete našega zdravstvenega sistema. Vsi se strinjamo, da je slovenski zdravstveni sistem v hudi razgradnji. Za to nismo krivi zdravniki, saj smo le del sistema vključno z ostalimi sodelavci – strežnicami, medicinskimi sestrami, fizioterapevti idr. Ne pomnim niti ene izjave zdravništa, ki se s slednjim ne bi strinjala. Zdravniki vedno zagovarjamo celoto in ne nasprotujemo izboljšanju pogojev katerikoli podskupin ter smo jih vedno pripravljeni podpreti. Dejstvo pa je, da se vsakodnevno srečujemo s tolikimi lastnimi težavami, da ne moremo skrbeti za celoten zdravstveni sektor. To ni naša naloga – za organizacijo in koordinacijo celotnega javnega zdravstvenega sistema je odgovorna država – v prvi vrsti Ministrstvo za zdravje, Vlada, Državni zbor, Zavod za zdravstveno zavarovanje itd. Vsi navedeni so plačani, da skrbijo za zdravstveni sistem Slovenije. Zdravstveni sistem je odraz delovanja politike, vsi ostali smo le delavci, ujeti vanj. Zdravniki se oglašamo in sporočamo, da so obremenitve presegle zmožnosti, kar državljani žal občutijo v vsakodnevnih obravnavah znotraj našega zdravstvenega sistema. Plača je del težave in verjetno edini takošnji ukrep, ki bi lahko omilil stanje. Zavedati se je potrebno, da je medicina v moderni dobi prešla v podobne zakonitosti, ki se nam zdijo povsem samoumevne v ostalih sektorjih. Medicina se prekriva s številnimi področji, kot so strojništvo, farmacija, računalništvo ter številna druga področja. Poznam več kolegov, ki so odšli na opisana področja. Zdravniki se lahko odločijo za opravljanje poklica zdravnika v zasebnem sektorju ali v tujini. Slednje kolege bi krvavo potreboval naš zdravstveni sistem, vendar lahko z veliko žalostjo povem – te kolege je država Slovenija izgubila.

V zadnjih letih nam je v Slovenijo uspelo »uvoziti« le peščico tujih zdravnikov (po podatkih ZZS, objavljenih v časopisu Delo, le štiri v letu 2021). Če mislimo, da jih bomo uspeli prepričati s sloganom »na sončni strani Alp«, se močno motimo. Dandanes obstajajo specializirana podjetja, ki se ukvarjajo z uvozom zdravnikov v različne države. Nemalokrat dobim elektronska sporočila z mamljivimi ponudbami in lahko povem, da smo v Sloveniji z našo protiponudbo enostavno smešni. Mislite, da si bo zdravnik, ki si išče boljši jutri, želel priti v naš sistem in se prostovoljno javil, da rešuje potopljeno ladjo?

Zahvaljujem se novinarki za opis požrtvovalnega zdravnika. Velika večina zdravnikov ustreza zapisu, a požrtvovanje zdravnikov ni nekaj, kar bi smeli kot družba vzeti za samoumevno, kot tudi ne postavljati temeljev odrešitve našega zdravstvenega sistema na račun le-tega. Požrtvovalnost je uspešna in pomaga sistemu v kratkem obdobju, medtem ko v dolgem obdobju škoduje sistemu in se povrne s hudimi posledicami, katerim smo priča danes. Izjemno problematično je mnenje, da se služba zdravnika nikoli ne konča in se mora zdravnik neskončne večere in noči razdajati matični ustanovi. Normalizacija izgorelosti ni na mestu za nobeno poklicno skupino. Tistim, ki menijo nasprotno, v branje priporočam knjigo »Ko telo reče ne«, v kateri zdravnik Gabor Mate predstavi znanstvena dognanja o povezavi med kroničnim stresom ter potlačenimi čustvi z izgorelostjo in kroničnimi boleznimi. Tudi sam sem aktivno vključen v prenekateri učni proces, raziskovalni projekt, strokovni postopek, akademsko zadolžitev, mednarodno objavo, mednarodno srečanje in še bi lahko našteval. Lahko povem, da je naporno. Človeški možgani so le do določene mere zmožni sodelovati, preden začnejo pešati. Kvaliteta miselnega procesa pade in končni deležnik tega procesa je in vedno bo pacient. Vprašajmo se s strani pacienta – ali si ne želi zdravega, zadovoljnega zdravnika, ki se mu lahko ob obravnavi maksimalno posveti? Delni krivci »normalizacije« nezdravega delovnega okolja delovnega okolja smo tudi zdravniki sami. Po zahtevnem šolanju smo željni dokazovanja in udejanjanja pridobljenih veščin. Poenostavljeno povedano, smo bili skozi leta študija ustrojeni, da ni nobena knjiga predebela, noben izziv prevelik. Ko stopiš s fakultete, te pogoltne vrtinec dežurstev, dodatnega izobraževanja, nadur, želja po pomoči, usklajevanj obveznosti z družino, … Nenadoma se znajdeš na točki, ko se zaveš, da je čas končna dobrina in je potrebno vrtinec ustaviti ter poskusiti uskladiti različne naloge. Pri poskusu usklajevanja kmalu ugotoviš, da je to nemogoče in če ne želiš resno zboleti, si na neki točki rečeš »dovolj«. Dovolj nadobremenitev, dovolj sem se žrtvoval, dovolj sem se tekom let naučil, da lahko razberem, kako drvim v pogubo. Dovolj sem v stiku z zunanjim svetom, da se zavedam, kaj je res normalno in kakšne pogoje si zaslužim v Sloveniji. Biti obsojan zaradi želje in zahteve po zgolj normalnem je še ena morbiditeta našega javnega zdravstvenega sistema.

V zadnjem mesecu je prišel v mojo ambulanto starejši gospod, ki prihaja na redne kontrole zaradi več let trajajočih bolečin. Pričnem z vprašanji, s katerimi bi želel čimbolj opredeliti njegove težave in trenutno stanje. Ko se zadovoljim s podanimi odgovori, se zatopim v prebiranje izvidov, ki jih je prinesel s seboj. Medtem ko berem izvide, me kot strela iz jasnega presenti gospod z vprašanjem: »Kako pa ste vi, dohtar?«. Moram priznati, da sem bil v prvem trenutku zmeden in sem verjetno potreboval več časa, da sem iztisnil generičen odgovor – dobro. V tistem trenutku me je enostavno razorožil. Ob koncu obravnave sem se mu prijazno zahvalil za vprašanje, ki mi ga v danih okoliščinah še nihče ni zastavil. Gospod je začudeno komentiral, da sem le človek in je tudi moje počutje zelo pomembno.

Starejši gospod je imel prav – jaz se moram dobro počutiti, da lahko pacient prejme kar največ mojega znanja in moje pozornosti. V skladu s tem me številne zgodbe kolegov o preobremenjenosti zelo skrbijo. Matematika je jasna: če imamo skoraj polovico manj zdravnikov na prebivalca kot v sosednji Avstriji, naredimo pa enako število storitev na prebivalca, pade na zdravnika v Sloveniji dvakrat več dela. Zdravniki si ne želimo nič več, kot so standardi Evropske Unije, kjer je jasno zabeleženo za vse članice, koliko lahko zdravnik dela. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da jih v Avstriji upoštevajo do potankosti. Prav med pisanjem tega besedila prejemem sporočilo mizarja, ki mi sporoča, da bo moral ponovno prestaviti dogovorjeni termin, ker je pregorel ter upa, da se čimprej sestavi. Nimam druge možnosti, kot da sprejmem in se mu prilagodim. Kdo je postavil mejnik, da mizar lahko izgori, medtem ko zdravnik ne more? Ali se zato lahko vprašam, kam se je izgubilo njegovo mizarsko poslanstvo?

Starejši gospod mi je pomagal do ugotovitve, da bom tudi jaz nekoč bolnik. Na tej točki se mi porajajo številna vprašanja. Kdo bo takrat skrbel zame? Bom čez 30 let, ko bom z visoko verjetnostjo potreboval obravnavo, imel osebnega zdravnika? Ali bomo imeli domačega strokovnjaka, na katerega se bom lahko obrnil? Naj začnem sedaj varčevati, ker bodo takrat vse storitve samoplačniške? Bom rabil zajeten kupček denarja za zdravljenje v tujini? To je žalostna resnica, napoved za prihodnost, če ne uspemo zadržati zdravnikov kot nosilcev dejavnosti v javnem zdravstvenem sistemu. Le tako lahko vsem državljanom Slovenije nudimo kvalitetno oskrbo v prihodnje – to je cilj, za katerega se zavzema zdravništvo.

– Mlad specialist iz UKC Ljubljana