O interventnem Zakonu

Spoštovana gospa zdravstvena ministrica, spoštovana Vlada RS, spoštovani poslanci Državnega zbora RS!

Pretekli vikend je med mladimi zdravniki zaokrožil interventni Zakon o nujnih ukrepih na področju zdravstvenega varstva, ki ga je Vlada RS že sprejela, sedaj pa čaka na obravnavo v parlamentu. Uradno zakon do tega trenutka še ni bil objavljen (ponedeljek, 27. 11. 2023).

Omenjeni zakon je med zdravniki povzročil veliko razburjenja. Ker želimo iskreno prispevati k izboljšanju razmer v slovenskem zdravstvu, še vztrajamo na svojih delovnih mestih in se vsakodnevno trudimo za dobrobit pacientov in izboljšanje delovnih pogojev. Predlog zakona je poln ukrepov, ki v interventni zakon, ki se ga sprejema brez javne razprave, ne sodijo. V tem zapisu bi radi opozorili na nekaj določil zakona, ki po našem mnenju prinašajo največ škode in malo ali nič koristi ter so za zdravstvene delavce nesprejemljivi.

Najbolj problematični so 8., 45., 49. in 57. člen predloga zakona. Ti členi opredeljujejo izvajanje zdravstvene dejavnosti v posebnih pogojih za vse zdravstvene delavce in izvajanje dežurne (urgentne) službe za vse zdravnike.

Glede na omenjene člene lahko minister za zdravje razglasi posebne pogoje v zdravstveni dejavnosti in (brez privolitve!) zdravstvenega delavca premesti na katerokoli delovišče v radiju 70 kilometrov. Omenjeni ukrep lahko minister na 3 mesece podaljšuje neomejeno dolgo. V 45. členu piše, da lahko posebne pogoje minister razglasi tudi, če pride nenadno do pomanjkanja zdravstvenih delavcev. Ker nas (vseh zdravstvenih delavcev) trenutno močno primanjkuje, nas močno skrbi, da bo ministrica za zdravje posebne pogoje razglasila kar takoj.

To pomeni, da nas bo lahko aktualni minister za zdravje v nedogled premeščal in pošiljal, kamorkoli bo želel. Ker ni možne pritožbe oz. pritožba ne zadrži premestitve delavca, smo pravzaprav nemočni. Pravniki, ki smo jih prosili za komentar zakona, menijo, da je opisano stanje neustavno, sami pa lahko postanemo sužnji države.

Opisano stanje bi bilo za nas in za paciente katastrofalno. Že tako praktično na vseh deloviščih v zdravstvu primanjkuje delavcev. V kolikor bi torej med delovišči prestavljali delavce, bi ponekod morda izboljšali stanje, vendar bi ga na ta račun poslabšali drugje. Je to smiselno ali pravično do delavcev in pacientov? Menimo, da ne. Poleg tega smo zdravstveni delavci izučeni in prilagojeni za delovno mesto, ki ga opravljamo. Če nas premestite drugam, ne bomo delali optimalno. Je tak ukrep pravilen? Mislimo, da ne in da to ni dobro ne za zdravstvene delavce, ne za paciente.

Obravnavani členi govorijo tudi o možnosti razglasitve posebnih pogojev v zdravstvu v primeru naravnih nesreč, izrednih stanj. Za takšne primere že obstajajo načrti odzivanja zdravstvene službe. Lep primer sodelovanja zdravstvenih delavcev je epidemija COVID-a. Takrat smo šli zdravstveni delavci delati, kamorkoli so nas razporedili, brez vprašanj. Takrat se nekaj časa tudi ni vedelo, ali bomo specializanti sploh dobili plačo (specializacije so se prekinile, Ministrstvo za zdravje pa je menilo, da proračun ni več dolžan kriti naših plač), pa smo kljub temu vsak dan brez vprašanj prišli na delo. To je jasen primer, da zdravstveni delavci nismo težava in da ni potrebe po nekih bolj prisilnih ukrepih v zares nepredvidenih izrednih okoliščinah.

Na izredne razmere, ki so posledica odhajanja zdravstvenih delavcev iz javnih zdravstvenih zavodov, pa opozarjamo že leta. »Nacionalizacija« zdravstvenih delavcev, celo upokojenih in tistih, ki delajo izven javne zdravstvene mreže, prinaša totalitarno državo. Danes za zdravstvene delavce, kdo bo naslednji?

Poleg tega bi radi opozorili tudi na 8. člen Zakona, kjer piše, da so vsi zdravniki v javni mreži dolžni delati v dežurni službi. Dikcija zakona je tako ohlapna, da se lahko razume, da se bodo vsi zdravniki – patologi, okulisti, dermatologi, itd. morali vključevati v Službo nujne medicinske pomoči. Kako lahko npr. od specialista patologije zahtevate, da bo poskrbel za pacienta v kardiogenem šoku? Patolog že desetletje odlično diagnosticira vzorce pod mikroskopom, vendar pač nima znanja o zdravljenju kardiogenega šoka, doziranju zdravil, morda oskrbi dihalne poti, terapiji z elektriko, itd. Za povrh zakon ne predvideva predhodnih izobraževanj za zdravnike, ki doslej niso opravljali urgentne službe in jih ne odvezuje kazenske odgovornosti v primeru strokovnih napak. Si predstavljate, da bo kolega, ki je odličen specialist družinske medicine in do sedaj ni opravljal dežurne službe, naenkrat moral opravljati dežurstva, in na terenu oskrbeti politravmatiziranega ponesrečenca? Če ima o tem že kaj teoretičnega znanja, pa sigurno nima praktičnega. Bi mu zaupali, da vas oskrbi?

Opisani členi lahko povzročijo veliko škode tako zdravstvenim delavcem, kot pacientom.  Kot smo enkrat že napisali v pismu ministrici (na katerega še nismo prejeli odgovora), je zdravstveni sistem zaradi staranja prebivalstva, napredka medicine in slabega vodenja resorja v preteklosti zelo oslabljen in krhek. Že manjši poseg vanj, ki ni premišljen, ga lahko zamaje oz. zruši.

Zato pozivamo ministrico za zdravje in vse poslance Državnega zbora, da ustavijo sprejem spornega zakona in v njegovo pripravo vključijo vse deležnike, ki naj imajo dovolj časa za podajanje svojih pripomb. Sami smo že večkrat posredovali in objavili naše predloge za izboljšanje slovenskega zdravstvenega sistema. Naša dolžnost in želja je, da te predloge posredujemo in obrazložimo vsakomur, ki to želi.

Z lepimi pozdravi,

Mladi zdravniki Slovenije