Enačba prof. Tajnikarja se izide samo na papirju
V javnosti se pojavljajo ideje o tem, da bi bilo potrebno normativ družinskih zdravnikov preprosto prilagoditi potrebam. Namesto reševanja bi takšen ukrep prinesel poslabšanje stanja. Zakaj, pojasnjuje predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Igor Muževič v svojem odgovoru prof. Maksu Tajnikarju, ki je eden od glasnikov te matematične genialnosti.
Spoštovani,
V sindikatu zdravnikov družinske medicine PRAKTIK.UM smo se seznanili z mnenjem prof. Maksa Tajnikarja v zvezi z odgovornostjo za nastale razmere v osnovnem zdravstvu, ki je bilo predstavljeno na 24ur
https://www.24ur.com/novice/slovenija/odgovornost-za-stanje-v-zdravstvu-je-na-ministrstvu.html
Prof. Tajnikar vidi glavni problem v znižanju normativa v ambulanti družinske medicine in za to krivi ministrstvo, ki naj bi popustilo sindikatu. Meni, da je potrebno normative urediti po enačbi število prebivalcev deljeno s številom zdravnikov, in da bodo s tem problemi rešeni. Temu seveda ni tako. Posledice takšnega dviga normativa bi pustile hujše in bolj tragične posledice na osnovnem zdravstvu kot so bile posledice neustreznih poskusov reševanja podjetij TAM in Adria Airways. Vrstili bi se množični odhodi iz javnega zdravstva na manj naporna delovna mesta v medicini ali zunaj nje. Kako bi to pomagalo bolnikom?
Matematično izračunani normativ, ki ga ponuja prof. Tajnikar, predstavlja ugotovitev, da v državi ne moremo imeti težav s pomanjkanjem zdravnikov tudi v primeru, če bi poklic opravljalo deset zdravnikov. Bi pač vsak skrbel za 200 tisoč prebivalcev.
V sindikatu zdravnikov družinske medicine smo večkrat povedali, da posamezniki, ki zagovarjajo prekomerno opredeljevanje bolnikov, napeljujejo zdravnike h kaznivemu dejanju malomarnega zdravljenja. Problem je le, ker za posledice takšnega zdravljenja sami ne odgovarjajo. To je podobno, kot da bi samooklicani strokovnjaki reševali probleme logistike v transportu, tako da bi zapovedali, da morajo vozniki tovornjaka zaradi premalo prevoženih dobrin voziti povprečno 180 km/h, zakonodaja pa bi to seveda še naprej (razumljivo) takšno hitrost prepovedovala. Ob pojavu prometnih nesreč pa bi seveda isti strokovnjaki s prstom kazali na voznike kot krivce.
Seveda se lahko kot družba dogovorimo, da površna obravnava bolnikov ne predstavlja spornega ravnanja. Ali da v primeru škodljivih posledic za zdravje posameznika odškodninsko in kazensko odgovornost namesto zdravnika prevzamejo prof. Tajnikar in podobno misleči. Vendar nismo prepričani, da bi se dosegla dovolj visoka stopnja družbenega in individualnega konsenza za tovrstno spreminjanje zakonodaje.
Nemogoče je urejati probleme v zdravstvu, tako da se prisili delavce, da skrbijo za večje število bolnikov kot ga je mogoče oskrbeti skladno z zakonsko zahtevanimi pravili stroke. Zdravniki so tudi v praksi to pokazali, ko so množično podali odpoved delovnega razmerja ob poskusu dviga normativa leta 2019. Takrat so politiki in nekateri mediji mislili, da gre za izsiljevanje za boljše plačilo, zato so zdravnikom ponudili višje dohodke, če bodo še naprej opredeljevali previsoko število bolnikov. Dejstvo, da se zdravniki niso odločili za višje plače in so raje za manj denarja bolj strokovno opravljali delo, je marsikoga presenetilo. Obenem pa jasno pokazalo, da si zdravniki niso izmišljevali, ko so govorili o preobremenitvah.
Rešitve iz težkih razmer obstajajo. Vsaj 10 let jih aktivno ponujamo tudi zdravniki družinske medicine, vendar smo doslej praviloma bili deležni zgolj arogantnih odzivov različnih deležnikov v zdravstvu. Če bomo kot družba tokrat spregledali, da so nas stare metode “reševanja” problemov pripeljale do sedanjega stanja, bomo morda pripravljeni sprejeti nove. Takšne, ki v urejenih evropskih okoljih preizkušeno delujejo.
mag. Igor Muževič, predsednik Sindikata zdravnikov družinske medicine PRAKTIK.UM