Cesta

Cesta je, po kateri velikokrat potujem. Polna spominov. Tako osebnih kot poklicnih. Vedno težje potujem po njej. Vedno bolj premišljujem o vsem, kar se je ob in na njej zgodilo. Cesta smrti, bi ji lahko rekli.

Zdravnica sem. Rada pomagam drugim. Včasih do točke, ko preveč jemljem nase. Včasih tega nisem tako močno občutila, zadnje čase pa me vedno bolj surovo opominja, da nisem vsemogočna in nezlomljiva. Da včasih preveč bremena dvigujem na svoja ramena.

Hiša ob cesti je. Ostarela mama in njen sin. Nikoli nismo prišli do zelo globokih pogovorov o njunih življenjih. Bilo pa je več kot očitno, da sta drug na drugega navezana. Mama je bila umirajoča. Želela je umreti doma. Odrasli moški pa se velikokrat znajdejo v stiski, ko morajo skrbeti za druge, saj menijo, da skrbi in nege ne bodo zmogli dovolj dobro, čeprav te stiske na glas ne znajo izraziti. Veliko pomoči je bilo potrebne. Vzpodbude, nasvetov in pogovorov. Zmogel je, gospe nismo napotili v bolnišnico in nekega dne je za vedno zaprla oči v domači postelji. Umirjena.

Nekaj sto metrov naprej je hiša, v kateri si je moški vzel življenje. Veliko smrti vidim v službi. Takšnih in drugačnih. Nekatere, kot je mirna smrt ostarele gospe na domu, je lažje sprejeti in razumeti. Pogled na človeka, ki si je sam vzel življenje, je nekaj povsem drugega. Težko si predstavljam stisko, v kateri človek stori nekaj takega. Žal mi je, da ni zmogel prej najti pomoči. Žal mi je za družino, ki ostane za njim, sama. Za strta in uničena mlada življenja, ki ne razumejo, zakaj. Vsakič, ko se peljem mimo te hiše, se spomnim na vse to. Vsakič.

Še malo naprej po cesti se je zgodila huda prometna nesreča. Intervencija, ko moraš v nekaj trenutkih, skupaj z ekipo, pokazati vse znanje, ki ga imaš. V času nekaj srčnih utripov sprejeti odločitve, ki pomenijo razliko med življenjem in smrtjo. Mlajši moški je bil hudo poškodovan, res hudo. Nekako smo ga uspeli ohraniti pri življenju. V bolnišnici je umrl čez dva dni. Še nekaj časa se je, poleg policijskega zarisa nesreče, na asfaltu na tistem ovinku poznala sled njegove krvi. Sledi že dolgo ni več. Ampak jaz jo še danes tam vidim vsakič, ko se peljem mimo. In se spomnim na vse, kar se je tistega dne zgodilo. Vsakič.

Ja, vedno, ko se peljem po tej cesti, se spomnim na te tri smrti. In niti enkrat mi še ni bilo vseeno. Sem pa že nekajkrat zavestno izbrala drugo pot, čeprav je zato vožnja daljša. Verjetno je že to znak, da z mano ni vse v redu.

Nisem dobro. Izgorevam. Ne morem priti k sebi. Iz meseca v mesec delamo preveč, ker sicer razpored ni pokrit. Sicer lahko dobim teden ali dva prosta, pa nato v ostalih dveh ali treh tednih naredim ur za celotno mesečno obveznost. V avgustu to pomeni, da sem najprej slaba dva tedna prosta, nato pa v naslednjih dobrih dveh tednih razpisana 156 ur. Kar je skoraj 80 ur na teden.

Nekaj besed sem napisala že na začetku leta. Morda se jih kdo spomni. Še vedno imam neizkoriščenih 22 dni lanskega dopusta, kolikor sem ga imela februarja. In še vsega letošnjega. Imam pa poleg tega precej več občutka nemoči, izgorelosti in žalosti. Svojo službo oz. poslanstvo v življenju imam rada in jo sicer opravljam z veseljem. Ampak vse težje prenašam čas v službi in težke primere. Strah me je, da bom na primer 70. uro dela v tistem tednu zaradi utrujenosti naredila napako. Ki bi uničila življenje pacientu in meni. Vedno težje prenašam pritiske, nejevoljo in včasih tudi verbalno nasilje pacientov, ki se v vedno večji meri zgrinjajo na urgenco, ker sistem na primarni ravni razpada, mi smo pa edini, ki imamo (moramo imeti) vrata odprta 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Po svoje jih razumem, saj tudi oni niso krivi za razpad sistema, hkrati pa zavračam, da bi bila, skupaj s sodelavci, sestrami in reševalci, boksarska vreča za vse frustracije vsakega, ki je nezadovoljen s stanjem, za katerega ne samo da mi nismo krivi, ampak celo vlagamo nadpovprečne napore, da bi ga vsaj za silo obdržali nad vodo.

Kamen na kamen palača, pravijo. Vse stvari se nalagajo. Tudi negativne. In tudi jaz sem samo človek. Tudi jaz imam omejeno količino tega, kar zmorem. Tako fizično kot psihično. Občudujem kolege, ki zmorejo še več. Čeprav vem, da je med njimi marsikdo, ki navzven sicer izgleda trden in nepremagljiv, navznoter se pa krha. Jaz sem prišla do točke, ko sem si naložila vse, kar zmorem nesti. In padam v začaran krog – bolj, ko sem utrujena in preobremenjena, težje prenašam čustveno zahtevno plat službe in težje kot jo prenašam, ko je ne morem odložiti in pozabiti, ko na tistem ovinku še vedno in vsakič znova vidim sled krvi, bolj sem utrujena in preobremenjena. Vedno bolj pogosto se zgodi, da kakšen dan, ko nisem na razporedu ali pa sem pred/po nočni izmeni, preprosto preležim na kavču, dremam in zrem v strop, ker nimam ne psihične ne fizične energije iti niti na sprehod. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imela voljo skuhati celoten obrok. Izogibam se družbi, ker se najbolje počutim sama, saj sem od nenehnih interakcij z ljudmi že tako dovolj izpita.

Hkrati pa imam, čeprav sem se pripeljala do roba, občutek, da bi morala zdržati še več. Še dlje. Ker nas je premalo. Ker kdo pa bo, če ne bom jaz?

“Kaj pa bi ti rekla svojemu pacientu?” me je enkrat vprašala ena izmed najpomembnejših oseb v življenju. “Potem veš, kaj je prav.” Vsekakor bi mu rekla, da mora v življenju nekaj korenito spremeniti. Ker če ne bo, se bo pod težo naloženega samo še sesedel.

– Mlada zdravnica